Skoraj na meji

Emmanuel Moreno Lopez, Mehika

To delo je rojen iz globoko osebno kraj: moj oče in moj stari starši živeli s sladkorno boleznijo. Odraščal je gledal, kako so se ukvarjale s te številke vsak dan, s tem tiho stres, pustil pečat na meni. Svoje izkušnje je postal tako navdiha in opozorilo, da je bitka je boril, ne le na telo, ampak tudi um.

"Skoraj na meji" si prizadeva, da vizualno predstavljajo stalne tesnobe veliko ljudi s sladkorno boleznijo občutek, ko spremljanje njihove ravni glukoze v krvi. Sestava uporablja prekrivajo obraz in roke, da gre zmede, duševno tlak, in občutek, da so ujete v več misli na enkrat. Ta razdrobljenost odraža, kako um deli sama med strah, skrbi, razočaranja, in samo-nadzor.

Dramatično uporabe rdeče in modre simbolizira dveh nasprotujočih si sil: rdeče, kot opozorilo, stres, in nujnost, medtem ko modra kaže, miren, nadzor in kliničnih distance. Ti nasprotni energije, ki zadenejo v bolnik, ki predstavljajo notranji konflikt, ki nastane, še preden so videli rezultat.

V centru, glucometer prikaže branje 127 — število tehnično v mejah normale, še zelo blizu praga. Da bližina ustvarja resnično in vztrajno anksioznost: strah, da samo približno iti narobe. Za mnoge ljudi s sladkorno boleznijo, vsako meritev lahko sprožijo misli krivde, nezadovoljstvo, ali strah pred izgubo nadzora. Naprava tako postane čustveni simbol, ne le medicinske eno.

Več roke poudarjajo ponavljajo, je skoraj kompulzivna dejanja testiranje — nujno rutinsko, ampak tisti, ki odteka v mislih. Razdrobljene obraz predstavlja bolnik je čustveno identiteto: navzven sestavljen, ampak duhovno, deljeno s skrbeti.

S tem delom, sem cilj, da se izrazijo, da tesnobe pri ljudeh s sladkorno boleznijo ne pridejo vedno iz slabih rezultatov, ampak od stalnih možnost prehoda tej vrstici. Živi "skoraj na meji" je duševno stanje — dnevni opomnik, da niti najmanjše razlike lahko prinese hude posledice. To delo vabi, empatija, razumevanje in vizualizacija, ki nevidnega pritiska.

Mirno Pogum

Kanjaree Suppawittaya, Tajska

Živeti s Tipom 1 Sladkorne bolezni prihaja z nevidne mase — kot T1D bolnik že več kot deset let, sem prišel do spoznanja, da popoln nadzor vsak dan, je skoraj nemogoče. Nenehno se zavedajo vodenje naše ravni krvnega sladkorja v preverite, ki si drogo vbrizgavajo v pravem odmerku, različne vrste insulina, upravljanje visoko in padcih, in kar na stotine drugih sladkorne bolezni, povezane odločitve — na vrhu vse normalno odločitve vsakdo naredi dnevni — ustvariti občutek ", da off nikoli ne dolžnost," in tesnoba, ki prihaja od znotraj.

Ko sem pridobil veliko podporo iz moje družine, vrstnikov, in zdravstvenem timu, še vedno obstajajo trenutki, ko sem s katerimi se soočajo družbene razmere in pritisk za oči in ušesa, da ne razumejo. Hvaležen sem, da lahko delijo svoje T1D zgodba, ampak je treba nenehno pojasnjuje sebi, da se vsakdo, ki vidi moj pogoji — globoko v upanju, da bodo razumeli, in včasih najemnin je izkaznica za tiste, ki ne—, je velika. Drugi' napačnih predstav in žaljiv napovedi o moji prihodnosti, so pogosto boleče in včasih se počutim negotovo, kljub temu, da veliko vero in zaupanje v sebe in moje sposobnosti.

Na koncu, ki živijo z T1D je ne samo o upravljanju številke — gre za to, da najdejo ravnotežje, vzdržljivost, in sprejemanje. Za mene, moj prvi korak je bil, ki bi zajel vse, kdo sem in rekel sem si, "Ja, imam sladkorno bolezen, in bom živeti tudi s tem." In to je točno to, kar sem naredil do zdaj. Pa bolnik sam in videl kaj več, se lahko ne oblikovani mi v pridni in sočutno tretje leto medicinske študent danes. Jaz še vedno nosijo nekateri strahovi, vendar vem, da je moč v meni in podporo naše po vsem svetu je sladkorna bolezen skupnosti, ki mi bo pomagal premagati vse. Upam, da živi življenje dobro živel, za malo 10-year-old mene in za vse vas, moje drago ljubil prijatelji.

Tako malo, tako velika

Irene Cotroneo, Italija

Vsakič, ko gledam na mojem insulina črpalka voziček, mislim, da o tem, da je neverjetno majhen element, ki me ohranja pri življenju. Tako majhna in krhka, vendar tako velika in potrebna. Veliko, ker je to moj prvi treba in to je drugi glavni lik v mojem življenju, ko sem se sam. Včasih se počutim, kot da ni izhoda in sem panike. Včasih sladkorna bolezen je le navadna naloga. Pogosto sem se borijo, vendar sem obdržati na tekoč. To je, kako to je.

Nevidni Teža

Belma Tahto, Bosna in Hercegovina

Moja zgodba sladkorne bolezni.

Kot farmacevt, sem srečal ljudi, ki živijo s sladkorno boleznijo vsak dan. Vsak pogovor, vsak vprašanje, strah, ali upanje, da se delež pusti pečat na meni.

Sčasoma sem se naučil, da diabetes ni samo telesno stanje, temveč tudi čustveno potovanje, ki zahteva pogum, potrpežljivost, in odpornost. Kot samouk slikar, sem poskusil, da pa ti čustva v barvah. To je, kako moja umetnost je bil dejansko rojen. Je vizualni izraz sladkorne bolezni in anksioznosti, mešanica teme in svetlobe, boj in upanje. Izraža nevidno strani sladkorne bolezni, strah, nevidni težo negotovosti, pa tudi svetloba, upanje, ki nikoli ne zbledi.

Tako, ali skozi moje delo farmacevta ali prek barv in brushstrokes, moj cilj ostaja isti: pomagati, razumeti in podpreti.

Skozi to delo, so bile ustvarjene za "To je sladkorna bolezen" oglaševalske akcije, želim pokazati, da empatije in razumevanja, se lahko izrazi ne le skozi medicine, ampak tudi skozi umetnost.

Glasove, Ki So V

Nawelles La Rosa, Italija

"Glasove Znotraj" se je rodil iz tiho poslušanje tistimi, ki živijo s sladkorno boleznijo vsak dan. Za vsako dejanje nadzor leži vesolje misli, tesnoba, in krhko ravnotežje. To je poklon tisti, ki se v tišini, obraz svoje bojne — preoblikovanje bolečine v pogum in zavest.

To umetnine odraža notranji dialog, ki živijo s sladkorno boleznijo, stanje, ki se razteza preko telesa in sega v mislih. Glasove nastajajočih okrog obraza, ki ga simbolizirajo stalne tesnobe nadzora, strah, da bi nenadne spremembe, in utrujenosti, ki prihaja iz morali vedno ostati buden.
V mirno, lucidni obraz v centru, smo videli tiho moč tistih, ki se odločijo, dan za dnem, da obraz svoje stanje zavesti in dostojanstvo.Kontrast med temo in svetlobo, ki izraža notranji poti med čustveni kaos in iskanje ravnotežja.

To je vabilo, da pogled onstran bolezni — priznati nevidni še globoko boji, da mnogi vztrajali, in za preoblikovanje strah v odpornosti.

Preporod iz Teme

Diego Berzagui, Brasil

"Preporod iz Teme" prikazuje potovanje tisti, ki živijo s sladkorno boleznijo, začetno temo, strah in bolečine, ki se odraža v oči, ampak tudi eksplozija barv, ki poruši iz uma, ko je eden ugotovi, da je mogoče živeti v celoti. Srce na prsih simbolizira ljubezen, ki prenaša, tudi v luči omejitev, medtem ko organske oblike, ki izhajajo iz glave predstavljajo upanje, disciplini in cvetočih novo življenje.

Umetnine, nas spominja, da sladkorna bolezen ni konec, ampak povabilo, da znova sebe, da se hrani z zavest, in da se rodi v barvi, ravnotežje, in vitalnost.

Bad hair day lady

Linda Chan, Bad hair day lady

Diabetična za 33 let, sem izgubil moj pogled. Sem v pokoju zaradi depresije in slabo zdravje na 55. Vzel sem pouka umetnosti in zdaj bo znamk in glej slike v njih. Ob slabe lase dan je, ko stvari ne gredo dobro, občutek, da je las ali v tem primeru, sladkorne bolezni, je edina stvar, ki opredeljuje, da si zaradi stalnih morali upravljati tem pogojem in stalno prizadevanje, ozaveščenosti in žalosti, ki lahko zasenčijo, ni važno, kako težko poskusu.

Sladkorna bolezen je zaradi mene pogled izgubo, srca, težave, bolezni ledvic in nevropatija, kot sem potreben insulin v ves ta čas....Sedaj imam stalno spremljanje in to je spreminjanje mojega življenja.

Dihanje po mojem vratu

Gemma Olivieri, Italija

Živeti s tipom 1 sladkorne bolezni pomeni izvajanje konstantno težo — prisotnost vedno za mano, dihanje, po mojem vratu. To je strah vsak obrok, vsak številko, vsako noč. Ga nikoli zares ne zapusti.

Bil sem živeti z njo, saj 2019 in še vedno sovražim ga večino časa. Zdi vsiljivo, težko, da nekaj ukrade je moja svoboda in napolni vsak trenutek z skrbeti. Vozi me mad včasih, to nenehno diha opomnil me je, da sem nikoli popolnoma brezplačno.

Ampak vem, ne morem iti nazaj. Edina pot naprej, je, da hoja, s to pravico, za mano. Ne kot sovražnika, ampak kot trmast sopotnik — eno sem počasi učiti se živeti z, en dih, en korak naenkrat.

Še Vedno Sem Raste (Z Insulina)

Lynda Browne-Bristov, Barbados

Sladkorna bolezen je naučila živeti skupaj nizko hum anksioznosti, številke, igle, kaj-investicijski skladi, vzponih in padcih. V to self-portrait, sem dosegel z eno roko in pri miru z drugimi, ki ima osebje sladkornega trsa, ki cveti v cvet. Je bloom je rast, mehkobo in upanje; osebje, ki je rešena. Na insulin pero počiva na moji hip, a stalen opomin moje stiske, ampak tudi spremljevalec, ki premaguje strah, da bom lahko premikajo naprej z polnega življenjske energije.

Sladkorne bolezni staršev

Isabelle Isa Kristin Steineck, Švedska

Predstavljajte si, da vaš otrok zdravilo vsak dan—vedoč, da preveč, ker je to lahko nevarno, in premalo, je lahko smrtno nevarna. To je vsakdan za starše otrok, ki živijo s tipom 1 sladkorne bolezni.

Upravljanje insulin je kompleksna in neusmiljen naloga. Za vsak odmerek je skrbno izračun, stalno spremljanje in globoko zaskrbljenost. In medtem ko je izvajanje te medicinske odgovornost, ti starši so prav tako preprosto poskuša biti redni mame in očete.

Kot zdravnik, sem srečal veliko teh staršev v moje delo. Zato sem želel ustvariti ta risba—čast, kaj počnejo. Tudi jaz živeti s tipom 1 sladkorne bolezni sebe, in ko sem bil otrok, je bil moj lastnih staršev, ki shouldered, da ogromno breme za mene.

Octopodiabetes

Ayse Simge Salmana, Italija

To umetniško delo slika octopus s tipom 1 sladkorne bolezni, ki služijo kot živo metaforo za večopravilnost narave, ki živijo s pogojem. Vsak octopodiabetes je osem roke ima diabetično naprave, ki simbolizira konstanta ravnotežja in duševne obremenitve, ki prihajajo z upravljanjem tipom 1 sladkorne bolezni. Octopodiabetes nosi moder klobuk in plava v prostoru-kot ozadje. Modri klobuk ni le T1DM zavest, ampak tudi sklicevanje na "Modro Kapo" med Šestimi Klobuki Razmišljanja Poučevanja Tehnika, simbol organizacije, razmišljanja, in nadzor nad razmišljanje, proces.

Menim, da je sladkorna bolezen tipa 1 se je naučil me je veliko od mojega otroštva. Danes, kot učitelj, se počutim, kot da sem se morajo učiti moji učenci in drugih ljudi, kaj je sladkorna bolezen tipa 1 je in kaj ni, je ozaveščanje, še posebej, ko so prosili o moji diabetično naprave. Skozi to umetniško delo, želim izraziti, kako ljudje s tipom 1 sladkorne bolezni navigacijo anksioznost in kompleksnosti z odpornost, prilagodljivost ter upoštevajoč zavest.

"Ena zjutraj, ko se zbudim iz moje nemirnih sanj, sem se znašel preoblikovala v prostoru, v vsestranski hobotnice." (A rephrased sklicevanje na Franz Kafka je Metamorphosis*)